[nettime-see] Transmittance u "Hibridni prostori umetnosti"

[Luka PrinÄiÄ / Nova deViator <nova@deviator.si>]

hola,

u nadi da ovaj forum moÅda malo zaÅivi.

kod Maske je izaÅla knjiga "Hibridni prostori umetnosti" (editors:
Barbara Orel, Maja Åorli in GaÅper Troha) u kojoj se nadje i dosta
zanimljiva obrada telematiÄnog performansa Transmittance. moÅda je
zanimljiva za Älane ove liste...

knjiga:
http://www.maska.si/index.php?id=19&tx_ttnews%5Btt_news%5D=1135&cHash=4b9d5512aad39d1fdf6d0a2830c95c41

izsek iz "Maja Åorli: Hibridne soÄasnosti Maje Delak in Luka PrinÄiÄa":


=============

Transmittance 


Spletna umetnost: umetnost z vizualnimi, zvoÄnimi, taktilnimi prvinami,
ki uporablja splet kot medij in osrednjo temo, navadno zasnovana kot
interaktivno dogajanje, uporabniku dostopna kot omreÅna instalacija,
umetniÅka spletna stran, spletni performans. (GledaliÅki terminoloÅki
slovar)

ZaÄeli bomo z opisom najbolj sveÅega, torej zadnjega avtorskega
projekta obravnavanega tandema, projekta z angleÅkim naslovom
Transmittance. Transmittance je tako Åe izvedeni projekt kot tudi
projekt, ki se Åe razvija in nadgrajuje. Na kratko ga lahko opiÅemo s
pomoÄjo napovedi za festival Trouble v Bruslju, kjer so izvedli zadnjo
razliÄico: performerji, vizualni umetniki, glasbeniki in raÄunalniÅki
programerji poskuÅajo premisliti koncepte obÄinstva in uprizoritve,
postavljati vpraÅanja o telesu, sebstvu in druÅbi (Transmittance #2.1). 

Do leta 2012 je projekt Transmittance doÅivel pet izvedb: razliÄico 0 v
Italiji (19. december 2010), 1 v Pulju (27. maj 2011), 1.5 v Ljubljani
in Gradcu (26. avgust 2011), 2 v Ljubljani (13. december 2011) in 2.1 v
Bruslju (2. in 3. junij 2012). Uvod v Transmittance pa je pomenilo
sodelovanje pri projektu Dirty Dozen, ki se je kot tritedenski projekt
avgusta 2010 odvijal v Berlinu. V mednarodni zasedbi razliÄnih
umetnikov sta Maja Delak in Luka PrinÄiÄ sodelovala na daljavo, tako da
sta svoj del uprizarjala v svojem studiu in ga prenaÅala v Berlin,
istoÄasno sta z ustvarjalci in obÄinstvom v Berlinu komunicirala tudi
preko spletnega pogovora (chata). Iz te izkuÅnje je pot vodila v
samostojen projekt Transmittance.  

Transmittance, podnaslovljen kot veÄmedijski in spletni performans, ima
Åe v osnovi dve lokaciji dogajanja. ÂVeÄmedijski performans je oznaka
za dogajanje, ki poteka na â v resnici ga je teÅko poimenovati â
telesno dostopni lokaciji oziroma na fiziÄnem prizoriÅÄu. Na primer v
Ljubljani v Kulturnem centru TobaÄna 001, kjer so gledalke1 lahko
zasedle klopi, namenjene prav njim, in gledale, kaj s svojimi telesi
uprizarja Åest performerk in performerjev ter Åe Åtirje nastopajoÄi za
kamero in raÄunalniki. ÂSpletni performans je oznaka za dogajanje, ki
poteka na spletu. ObÄinstvo lahko preko brskalnikov, npr. Firefox in
Google Chrome, gleda video in zvoÄni prenos dogajanja, v pogovorni sobi
IRC pa komunicira med seboj in s spletnim moderatorjem oziroma
moderatorko. V razliÄici #2 sta bila moderatorja dva, od tega ena
moderatorka fiziÄno navzoÄa v Ljubljani, drugi â Igor Åtromajer pa je
chat moderiral iz Hamburga. V ostalih razliÄicah je bil(a) moderator
(ka) vedno eden/ena oziroma sta to vlogo opravljala kar Maja Delak in
Luka PrinÄiÄ. ObÄinstvo spletnega performansa ima pomembno nalogo, in
sicer, da doloÄa akcije, ki jih bodo izvedli performerke in performerji
veÄmedijskega performansa na fiziÄni lokaciji. Te vsebine performerji
in performerke pripravijo in poimenujejo vnaprej, konÄna izvedba in
rezultat pa sta potem stvar trenutka v performansu in predvsem drugega
dogajanja v prostoru. Spletne soustvarjalke akcije doloÄijo tako, da
jih izberejo iz menija, ki je pripravljen vnaprej in je na voljo od
zaÄetka performansa. 

Na sliki vidimo v zelenem polju meni z izbirami, nad njim
videoposnetek, na desni strani pa chat oziroma pogovor med spletnimi
udeleÅenkami performansa. Ko spletno obÄinstvo doseÅe konsenz, kaj bo
naslednja izbira, to izbiro moderator(ka) sporoÄi performerju oziroma
performerki. ObÄinstvo na fiziÄni lokaciji lahko vidi izbiro, saj je ta
projicirana v prostor, ne vidi pa spletnega pogovora. Ravno tako
gledalke in gledalci na fiziÄni lokaciji ne morejo izbirati vsebin â
njihova pozicija in vloga sta primerljivi z gledaliÅkim dogodkom, v
katerem so toliko aktivni, da sami doloÄajo svoj prihod in odhod z
dogodka. V Ljubljani so imeli moÅnost opazovati tudi video oziroma
sliko, ki se je prenaÅala na splet, v Bruslju, kjer so se po fiziÄni
lokaciji prosto sprehajali, pa so lahko opazovali moderatorko pri delu
in tako tudi sledili spletnemu pogovoru.

Transmittance temelji na odprtokodni etiki in na osnovi Âprosto
dostopne tehnologije teleprezence projekt iÅÄe nove prostore vidnosti
za uprizarjanje (Transmittance #2). Poleg svobodne spletne tehnologije
tvorijo pomemben temelj projekta lokalni umetnice in umetniki: najveÄ
izvajalk in izvajalcev je imela ljubljanska razliÄica in sicer enajst,
v Pulju in Bruslju pa jih je bilo sedem. 

Od naselitve do interakcije

Eden od poudarkov tega unikatnega performansa je raziskovanje obÄinstva
in virtualnih ter realnih prostorov performansa (prim. Varley
Jamieson). Kot je bilo Åe omenjeno, v projektu Transmittance potekata
(najmanj) dva dogodka. VeÄmedijski performans, ki se godi v muzeju,
studiu ali na kaki drugi lokaciji, se odvija pred fiziÄno prisotnim
obÄinstvom. Med izvajalkami in publiko poteka klasiÄen proces gledanja
in nastopanja, tisti, ki poveÄini poteka na psihofiziÄni ravni, brez
konkretnejÅih dejanj in posegov obÄinstva v performans. Ta fiziÄni
prostor oziroma veÄmedijski performans pa s svojo aktivnostjo ÂhraniÂ
spletni performans, v katerem je pozicija spletne publike bistveno
drugaÄna. Äe ljudje v fiziÄnem prostoru lahko pri sooblikovanju dogodka
pridejo najveÄ do toÄke participacije, v kateri je mogoÄe gledalko
ritualno vkljuÄiti v predstavo, ima obÄinstvo spletnega performansa
moÅnost dejanske interakcije (prim. Frank Popper ÂArt of Electronic
AgeÂ, nav. po Strehovec, ÂKibernetiÄna umetnost 81). Naloga
moderatorke oziroma moderatorja je, da spletno obÄinstvo spodbudi, naj
vstopi v igro oziroma dogodek, ki ga uprizarja skupaj z drugimi
vpletenimi. Pravzaprav izraz Âspodbuditi lahko razumemo rahlo
pokroviteljsko, saj je za spletno uporabnico Åe skoraj samoumevno, da v
pogovorni sobi dejavno izraÅa svojo prisotnost. Spletna gledalka se v
Transmittance najprej ÂnaseliÂ, kar je ena temeljnih znaÄilnosti za
estetiko recepcije spletne umetnosti. Spletna umetnica se zaveda, da
Âni veÄ dovolj, da se umetnikovo delo pokaÅe, ampak ga mora umetnik
pripraviti tudi za uporabnikovo naselitev v njem; miÅljena je naselitev
v smislu uÄeÄega se tripa, iskanja, izkuÅanja in doÅivljanja (prav tam
83). Avtorja spletnega performansa Transmittance pa ponujata Åe veÄ kot
naselitev â dejavno sooblikovanje in izbiranje vsebin performansa,
usmerjanje in izvajanje ustvarjalnega akta. Slovenski pionir spletne
umetnosti Igor Åtromajer, ki je v razliÄici 2.1 sodeloval kot
udeleÅenec v spletni pogovorni sobi, je zapisal, da je Transmittance
veÄ kot zgolj Åe en performans (objava na Facebooku, 5. junij 2012). Po
njegovem mnenju je dogodek ena izmed najboljÅih performativnih struktur
in atmosfer, ki jih je videl v zadnjih letih. Opisal ga je kot
presenetljivo fluidnega, nadvse komunikativnega in interaktivnega, tako
temnega kot sproÅÄujoÄega obenem, magiÄnega in dekadentnega. Izvajalke
in izvajalce, ki jih je gledal v malem oknu na ekranu, je doÅivel
izjemno blizu in intimno, Äeprav jih veÄinoma ni poznal. Tudi spletno
obÄinstvo je bilo izredno prijetno, sodelovalno, prijazno in igrivo,
ustvarilo je nekakÅno skupnost. Povratno informacijo po samem dogodku
je posredovala Åe ena spletna obiskovalka, in sicer v daljÅem zapisu na
blogu. Helen Varley Jamieson, tudi sama spletna umetnica (ki je
uprizarjala tudi v Sloveniji), je v prostranstvu neÅtetih spletnih
umetniÅkih del izpostavila nekaj dogodkov, v katerih spletno obÄinstvo
sicer sodeluje, a ta interakcija nikjer ne doseÅe ravni, kakrÅno
omogoÄa Transmittance. Transmittance tako po njenem mnenju raziskuje
nove odnose med umetnicami in gledalkami/udeleÅenkami, ustvarja
diskurzivne prostore in aktivno preizpraÅuje, kaj pomeni delati
umetnost na spletu (Âwe are making artÂ).

Åivost, prisotnost, skupnost

Transmittance pomembno prispeva tudi k debati o Åivosti oziroma
mediatiziranosti uprizoritev (prim. Auslander V Åivo). Na prvi pogled
se zdi, kot da veÄmedijski performans na spletu ponuja mediatizirano
razliÄico, v galeriji pa razliÄico, ki gre v Åivo. Transmittance Maje
Delak in Luka PrinÄiÄa poskrbi, da ni tako. 

Erika Fischer-Lichte o Åivosti razmiÅlja z vidika svojega konstrukta
avtopoetiÄne feedback zanke, ki da je mogoÄa zgolj v uprizoritvah v
Åivo: ÂMenjava vlog med akterji in gledalci, oblikovanje skupnosti iz
akterjev in gledalcev, dotik med akterji in gledalci so namreÄ moÅni le
pod pogoji v Åivo. Telesna soprisotnost akterjev in gledalcev je
nujna. (111) Meni celo, da se lahko Âelektronski mediji pri nadaljnjem
razvijanju interaktivnosti od avtopoetske feedback zanke, ki proizvaja
uprizoritve v Åivo, Åe marsiÄesa nauÄijo in od nje tudi kaj
prevzamejo (prav tam 116). Najprej je treba zapisati, da nemÅka
teatrologinja ne loÄuje med v razpravi Åe omenjenima participacijo in
interaktivnostjo, tako kot to poÄnejo sodobne uprizoritve (prim. tudi
Dixon 563â65). NaÄine, s katerimi je bilo obÄinstvo vpleteno v
performanse npr. Marine AbramoviÄ (in vse druge, ki jih avtorica
opisuje v Estetiki performativnega), je mogoÄe poimenovati kot
participativne, ne pa tudi kot interaktivne. Medtem ko se participacija
lahko zgodi, lahko tudi ne, predvsem pa je nepredvidljiva, je
interakcija obÄinstva vpisana Åe v samo inscenacijo in poslediÄno v
uprizoritev (prim. Fischer-Lichte 79â80). Da je med participacijo in
interakcijo pomembna razlika, dokazuje prav Transmittance, saj brez
povratnih informacij na spletu prisotnega obÄinstva, torej tistega
interaktivnega, dogodka sploh ni. ObÄinstvo, ki zgolj sede gleda ali se
sprehaja po galeriji, je lahko participativno, ne more pa â kot v
konkretno predstavljenem primeru â narekovati akcij, torej neposredno
vplivati na vsebino performansa. To nalogo ima telesno neprisotno
obÄinstvo, tisto, ki se dotika raÄunalniÅke tipkovnice ali ekrana,
tisto, ki kljuÄno gradi skupnost med akterji na odru in akterji na
spletu. Elektronski mediji so Åe zdavnaj presegli hrepenenje po telesni
soprisotnosti, ki je gonilo teoretiÄnega konstrukta Erike
Fischer-Lichte (prav tam 119â21). Åivost v spletnih praksah je tako
vezana na Äas in zdajÅnjost, da si navzoÄa, ne glede na to, ali
telematsko ali telesno. V projektu Transmittance je spletna
klepetalnica neloÄljivo del Åivosti uprizoritve, saj brez njene
elektronske posredovanosti dogodka sploh ni. Pogovor na spletu tako
poteka v Åivo, v realnem Äasu, a v virtualnem prostoru. Pogovor pa ni
samo pogovor, ni zgolj participacija in povratna informacija
uprizoritvi v realnem prostoru. Pogovor je mesto skupnosti, h kateri
prispevajo tako umetnice in umetniki v realnem prostoru kot tudi
spletno obÄinstvo. Je prostor, kjer je odgovornost deljena, kjer se
drug drugemu dajejo vzajemno, kjer poteka sodelovanje, ki proizvaja
uprizoritev. Spletni medij se za tovrstne uprizoritve pravzaprav zdi
najprimernejÅi in v tem Transmittance kaÅe na delovanje onkraj delitve
med Åivo in posredovano umetnostjo. V projektu Transmittance je prav
Åivost posredovana, in to je bistvena znaÄilnost samega dogodka. Äe je
Philip Auslander pokazal na ontoloÅko povezanost Åivih in
mediatiziranih kulturnih oblik in Äe Erika Fischer-Lichte kljub temu
vztraja, da le Åiva telesna soprisotnost proizvede avtopoetski proces
feedback zanke performativne estetike, se sodobne uprizoritve s tem
ideoloÅkim bojem ne ukvarjajo veÄ. Sodobna uprizoritvena umetnost se
izvaja v Åivo in hkrati medijsko posredovano, telesno ali na daljavo
prisotno, deli pa se lahko na tisto, ki ponuja interakcijo, ali tisto,
ki omogoÄa zgolj participacijo. UmetniÅke in druÅbene uÄinke lahko
proizvedejo zelo razliÄne oblike umetnosti, ki so nam dostopne vsak
dan. Prostori, v katerih odprta skupina ljudi demokratiÄno ustvarja
umetniÅke dogodke, pa so dosti bolj redki. Obravnavani slovenski in
mednarodni, veÄmedijski in spletni performans ponuja prav to. EtiÄna
pozicija ustvarjalk in ustvarjalcev projekta Transmittance je torej
popolnoma transparentna. 







-- 
Luka PrinÄiÄ / Nova deViator 
-
+ 386-40-66-77-98
+ http://deviator.si
+ D6A4 595B F092 684A 389E  CD9D 1397 C721 FFA5 2FD7 -

Attachment: pgpucfIGPR5GE.pgp
Description: PGP signature

...............................................
Nettime-SEE mailing list
Nettime-SEE@nettime.org
http://www.nettime.org/cgi-bin/mailman/listinfo/nettime-see